Nedelja na Rakovcu

Nekaj zanimivosti o vasici Rakovec, kjer smo doživeli lep nedeljski dan. Popolnoma se strinjam s trditvijo, ki jo navaja pisec spodnjega članka.

 Obdajajo jo vzorno negovani gozdovi, odlikuje pa izjemno ugoden položaj, klima in razpoloženjsko stanje, ki ga prepoznavajo in doživljajo tudi naključni obiskovalci in pohodniki." Po srečanju s to dolino povedo o izjemnem občutku umirjenosti, sprave in povezanosti z naravo in samim seboj."

Ime Rakovec se je prvič pojavilo leta 1404 v urbarjih krško-selških gospodov. Konec 18. stoletja je bila posest Rakovec del posesti graščine Vitanje last krške škofije. Kmalu po ustanovitvi glažute 1781 je posest večkrat menjala lastnike, dokler je ni odkupil graščak Rajmund Novak (Nowakh). Posest je obsegala okoli 1110 oralov zemlje, od tega je bilo 80% gozdov. Zaradi oddaljenosti od glavnih prometnih poti, je bilo za lastnike gozdov laže spraviti les v denar po ovinkih skozi steklarsko peč. V tej dobi je steklarna doživela največji razvoj in je zelo zaslovela, kar je imelo za posledico gospodarski in socialni razcvet vasi. Rajmund Novak mlajši je še pred letom 1837 na svoje stroške ustanovil posebno ljudsko šolo, ki jo je obiskovalo 25 do 30 otrok iz steklarske naselbine. Leta 1850 je steklarno in posest kupil Jožef M. Wokaun, pekovski mojster in lastnik zemljiške posesti v Celju.

Okrog leta 1854 je steklarna Rakovec dvignila količino in kakovost svojih izdelkov na višek svojih zmogljivosti, saj je že nekaj let izdelovala zelo umetelne vrste stekla. Tedaj sta obratovali dve talilni peči po 8 talilnikov, v steklarski dvorani pa je lahko delalo hkrati 32 steklarskih mojstrov. Steklarna je imela v tej dobi neposredne trgovske zveze s Trstom, Milanom, Neapljem, Palermom, Livornom, Smirno, Lavantom itd. Iz tega sledi, da je bila v tem obdobju steklarna v Rakovcu ena največjih na Štajerskem in v Sloveniji. Vas je tedaj štela blizu 200 prebivalcev.

V 70. letih 19. stoletja steklarji niso več zmogli vse večje konkurence z dolinsko industrijo in uvajanjem novih transportnih poti, predvsem železnice. Tedanji lastnik Wokaun je leta 1874 steklarno ukinil in se posvetil prodaji lesa v trgovini. Leta 1888 je celotno posest kupil grof Wincenz Thurn, graščak iz Pliberka na Koroškem. V tem obdobju je posestvo Rakovec že izgubilo sloves velike steklarne, ostalo pa je pomembno zaradi gozdnega gospodarstva.Grof Thurn je vas preuredil tako, da je služila lesni predelavi. Na golosekih, ki jih je povzročila glažuta, je pričel načrtno pogozdovati. Tako se je vse do danes v neposredni bližini vasice ohranil že pred sto leti znan vzorno negovani gozd. V vasi je postopno zgradil več žag, mlinov in kovačnico. Za lastne potrebe je vas proizvajala elektriko iz turbin, ki jih je poganjala Hudinja. Tudi telefon so v Rakovcu imeli že davnega leta 1923. Grof je imel svojo hladilnico, napolnjeno z naravnim ledom, kjer so pokvarljiva živila hranili tudi njegovi delavci. Po drugi svetovni vojni je zemljišče prešlo v družbeno last in je služilo le predelavi lesa. Rakovec se je spremenil v pravo mravljišče gozdarjev. Zaradi obveznega odkupa lesa so mobilizirali preko sto delavcev, ki so podrli ogromne količine lesa. Počasi pa se je povpraševanje po lesu začelo zmanjševati. Ljudje so se zaradi boljših življenjskih razmer in lažjega zaslužka v industrijskih obratih začeli seliti v dolino. Danes je v Rakovcu stalno naseljena ena družina, nekatere stavbe pa so prenovljene v počitniške hišice. 

Julija Mauhler