Strokovna ekskurzija na Gorenjsko

V zgodnje jutro so se sramežljivo prebijali prvi sončni žarki, ki so vsem zbranim potnikom vzbujali
upanje, da vreme vendarle zdrži. Zeliščarji društva Smetlika smo se namreč že drugič letos odpravili
na strokovno ekskurzijo, tokrat na Gorenjsko. Hkrati smo obeležili tudi deveto obletnico društva.
Vožnja do Zgornjega Gorja, naše prve postojanke, je minila ob prijetnem klepetu o dopustniških
doživetjih, novih receptih , s pogledom na še rahlo zamegljene hribe.
Mateja Reš, nekoč pisateljica, predavateljica, moderatorka …, danes kmetica, predavateljica,
pisateljica, mama …, nas je pričakala na začetku vasi, ki jo je sama opisala kot kraj, kjer najdeš mir in
vrvenje življenja, kjer se naužiješ lepot ter dobrot v vseh oblikah, in nas popeljala po njenem
čudovitem Vrtu okusov.
To ni le vrt okusov, to je vrt, ki ga doživljaš z vsemi čutili. Med sprehajanjem nas je spremljalo
brenčanje čebel iz bližnjega čebelnjaka, ritmično kokodakanje kokošk in zadovoljni pasji lajež. Ko smo
se sprehodili mimo malinovih nasadov, je roka nevede kar sama posegla po najbližjem rdečem
sadežu, ki je kar vabil. V tako zamaknjenem stanju smo nadaljevali do kozolca, kjer so nas čakali
naravni napitki, čaji in prigrizki. Poslušati gospo Matejo je tako rekoč privilegij. S svojim toplim
glasom, preprostostjo in hkrati ogromnim znanjem ter posebnim odnosom do narave, nas je očarala.
Res, kar težko se je bilo premakniti na drugo lokacijo, a v gostišču Tulipan so že čakale kulinarične
dobrote.
Sledilo je mesto, kjer se je rodil avtor prve slovenske komedije Županova Micka, Anton Tomaž
Linhart. Mesto nad reko Savo, se je začelo razvijati že v 13. stoletju, danes pa je Radovljica znana kot
prestolnica čebelarstva in čokolade. Že na začetku mestnega jedra je prijetno zadišalo iz čokoladnice,
kjer ročno izdelujejo praline, kaj kmalu se jim je pridružil vonj po ocvrtih fritulah in korak naprej je že
vabilo veliko, rdeče srce, ki vodi v gostišče Lectar, kamor se gre po spomine na otroštvo. Celoten trg
je utripal od življenja, različnih jezikov, stojnic, dobrot, a mi smo hiteli naprej. Naprej, do malo
čarovniško obarvanega Lekarniškega in alkimističnega muzeja. Pa saj malo magije potrebujemo tudi v
življenju, in kdo, če ne zeliščarji, smo poklicani, da pričaramo naravne sile nazaj v vsakdanja življenja
ljudi.
Alkimija je bila srednjeveško eksperimentiranje s kemičnimi snovmi, prepleteno z magičnimi
predstavami, največkrat pa je bil njen cilj pretvarjanje svinca v zlato, pa tudi iskanje kamna modrosti
in uporabe zelišč za vsakovrstne namene. Srečali smo se z Magnusom in čarovnico Ofelijo, ki sta nam
pripravila 10 čarobnih točk, na katerih smo preskusili svoje alkimistično znanje. Odrezali smo se
odlično in si kot društvo prislužili diplomo iz magije in alkimije, kamen Modrosti pa je še vedno
skrivnost, ki je nismo razvozlali.
Na nebu so se začeli zbirati oblaki in narava nas je opozorila, da je bila z nami prizanesljiva, a je čas,
da se odpravimo proti domu. Ob postanku na Trojanah smo se strinjali, da smo preživeli še en lep dan
v druženju in že razmišljali o prihodnjih podvigih.
Jasmina Bornšek